popolni ljudje

Takole, ko berem vaše komentarje pa pišete kako mi čestitate za moj pogum in da me občudujete, pa vas razumem zakaj tako mislite na nek način, po drugi strani me pa razmišljanje o tem vedno znova pripelje do tega, da se mi to ne zdi prav. Pa ne za komplimente same. Bohnedaj (pa nisem verna) :) Hvala za vse komplimente!! Ampak zato, ker ko pogledamo nekoga, ki je tak kot jaz dobimo take občutke. Če tako pomislimo, je samo bolnikov z alopecijo pri nas 40.000, kje so še vsi invalidi, pa vsi slepi, gluhi, ljudje z ostalimi tisočimi bolezni (en čas je bila na kanalu a ena super oddaja o skupini ljudeh k raznimi težavami in boleznimi npr. luskavica, pretirano potenje, težave pri spolnosti, ena je imela neke težave pri odvajanju blata,... ), torej tudi taki, ki bi najprej rekel da to ni nič posebnega ampak primer tudi ljudem z luskavico je verjetno zelo neprijetno in velikokrat so pretirano oblečeni samo zato da ne pokažejo svoje kože. In tako je vsem tem ljudem. Če bi po občutku govorila ker seveda za točne številke ne vem, bi rekla da nas je 80% takih, ki imamo kakršnekoli težave zaradi katerih nam je neprijetno. No tukaj pa potem pridem do tega dela ko rečem: čakaj malo!!
Zakaj se še vedno dogaja, da ljudje bulijo v invalide, da imajo za punco, ki je brez las razne opazke, da se moški, ki izgublja lase močno obremenjuje in sekira, kljub temu da statistično vsak drugi moški izgubi lase in bi to moralo biti nekaj popolnoma normalnega (halo!), da se ljudje z luskavico počutijo neprijetno poleti ko je treba pokazati kožo??? itd., itd., itd....
Vem, tak je pač svet in nikoli ne bo drugače, tudi če se neka punca brez las razburja in se postavi na trepalnice (če bi jih imela :) ) , bo vedno tako. Ampak vseeno mi nikoli ne bo šlo v glavo kako je mogoče da nismo "normalni" mi navadni ljudje s križi in težavami ampak tista peščica ljudi ,ki so na videz popolni. Po možnosti celo tisti iz revij :S
I rest my case :D

p.s. še pripomba, ki sem se jo spomnila. Ko se je moj mali še peljal v vozičku sem bila na vsakem sprehodu prav penasta od jeze, ker šele ko sem morala vozit voziček, sem videla kako slabo je poskrbljeno za ljudi z vozički. Na mnogo mestih ni rampic kjer bi morale biti,  trgovine imajo na osko nabasane cunje, da se z vozičkom ne moreš prerinti skozi, ko sem bila na Dunaju in se vozila s podzemno je super poskrbljeno za vse, ki imajo noge saj so takoj pri izstopu stopnice, jaz pa sem morala iskati dvigala ko nora, ker jo vedno nekje daleč v nekih kotih. Na glavni postaji nekje kjer je precej narkomanov in tudi policajev celo goro, je bilo dvigalo nekje skrito izza ovinka in tam so bili eni dilerji in sem mislila da me bo konec od strahu ker sem morala z otrokom mimo njih da sem prišla na ta blesavi lift. V mnoge trgovine in restavracije prideš po stopnicah. Pa tudi če so samo dve je to velik problem. In sem se počutila prav jezno ker nisem morala it tja kamor sem želela in kamor ostali lahko pridejo. Še bolj sem bila pa jezna ker sem vedela da mi vozička kmalu ne bomo več potrebovali, invalidi ga pa potrebujejo ves čas in so zelo prikrajšani. Samo en primer kako ljudje ne pomislimo na "drugačne". grrrrrrrrrrrrr