o meni...

Zdaj je počasi res čas, da napišem nekaj več o sebi :)
Ko sem bila stara borih 12 let, sva šle s prijateljico k frizerju ker se je začelo novo šolsko leto in sva hotele biti še posebaj lepe :) Ko me je frizerka frizirala, je opazila na zatilju manjši krogec brez las in mi je svetovala da se grem pokazat zdravniku. Bilo mi je malo čudno ampak nisem delala neke panike okoli tega. Aja kot zanimivost: takrat če si dal za frizerja 3000sit si že bil šokiran in skoraj ogorčen koliko računajo :D Anyway :) Potem se niti ne spomnem kako je bilo. Verjetno sem povedala mami in sem šla do otroške zdravnice, ki mi je dala napotnico za dermatologa. In potem se je začelo... Mislim da sem kakšne 4 leta hodila non stop na dermatologijo. Vseh obiskov se niti ne spominjam. Spominjam se samo delčke nekaterih. Da smo imeli pogovor pri dermatologu in ne vem kaj je točno povedal, ampak vem, da je mene poslal ven iz ordinacije, da se je na samem pogovoril z mojo mami in da sem se takrat fejst zjokala. Očitno sem takrat res dojela da je to to. Spomnim se preiskav ščitnice, da so mi miljonkrat vzeli kri za preiskave, in da sem se vsake dva dni doma namazala po glavi z neko kremo, zjutraj vsedla na avtobus in odšla v Ljubljano na obsevanje glave (za kar sem pred kratkim izvedela, da je to recimo v Ameriki strogo prepovedano in če bi ti tam to delali bi jih lahko tožila in tožbo gladko dobila in bi bila danes miljonarka, ker ta obsevanja so zelo nevarna in povzročajo raka. super ne?! ) in ko sem tam pod lučko sedela mislim da kakšne 15min vsake dva dni sem si obrisala kremo iz glave in odšla na avtobus in v šolo, in pa še najbolj krvave preiskave ko sem dobila iglo v glavo za umrtvičenje in potem so mi izrezali košček kože, da so potem preverili ali so folikli delujoči ali ne. Mislim da se je izkazalo da so delujoči. In pa še odstranitev mandelnev in žrelnice.
Vse se sliši prav kruto ampak tako je to bilo. Po gorah preiskav in ko je dermatologija postala že moj drugi dom in ko so zdravniki postali brez idej kam bi me še poslali, se je začelo samo še tole : pridite čez eno leto nazaj na pregled. In potem sem obupala in nehala hodit ker nisem imela hodit po kaj. In to sem vedela jaz in vedeli so zdravniki.
Vmes sem še nosila razne kapice in klobuke ker je bilo še nekaj las, tako da je izgledalo kot da jih imam. Japajade :S Potem mislim da v osmem razredu pa sem začela nosit lasuljo. Ni bilo fun, ker prideš v šolo, vsi vejo kaj imaš na glavi... neprijetni občutki, sploh ko si najstnik je to res nekaj zelo neprijetnega. Po šoli se je govorilo vse mogoče, od tega da imam mačjo bolezen, da imam zajčjo bolezen (?!), da imam raka... recimo da precej normalno za najstnike, ki ne vedo kam bi z govoricam. Načeloma nisem imela nekih problemov, zaradi tega nisem izgubila prijateljev, enkrat sta se zbrala dva degena in mi kapico dala dol iz glave in sem vsa objokana zbežala na stranišče, pa enkrat sta dva sošolca imela za mano neke komentarje da zadaj nimam las kako sem čudna (očitno sta mislila da ne slišim) in sem cel čas tiste ure trpela v mukah in ko je bilo konec ure sem zbežala domov. Ja špricala sem že v osnovni šoli :) To je bilo to. Drugega se ne spomnim. Glede na to da znajo biti najstniki in tudi otroci (nevzgojeni) zelo žleht je bilo prav vredu :) Povsem normalno sem hodila ven s prijateljicami, tudi fante sem imela... ne vem res je bilo vse normalno. Enkrat v srednji šoli pa je mami preko strica izvedela da se da kupit pri nas lasne sisteme, ki so narejeni zelo dobro in se jih nalima na glavo tako da lahko brezskrbno tečeš, se potapljaš, greš na vlak smrti :)... in stric se je ponudil da mi ga bo plačal. Joj takrat sem jokala od veselja in hvaležnosti, potem pa me je postalo malo strah kako bo to izgledalo, ali bo vredu, pa komaj se navadiš na eno lasuljo in izgled zdaj bom spet drugačna... prijateljica je preposlušala mojih dilem še in še :) Ko sem jo dobila je bilo tako (kot tudi pri nakupi lasulje) bittersweet, ker si po eni strani vesel da si jo dobil in si misliš da ti bo malo olajšala življenje, po drugi strani pa tist grozen občutek - zakaj se mora to dogajati meni?!
Mislim da sem nosila lasni sistem potem še kakšne 3 leta, ampak vedno mi je šlo na živce česat te lase smotane ki niso moji :), pa menjat trakove (selotejpke) in sem si vedno želela da bi zbrala pogum in nebi nič nosila. Ko pa sem zares začenjala dobivat zoprn občutek, ko sem bila doma brez, pa sem si mogla dat na glavo lasni sistem ko sem šla ven sem rekla dovolj! To sem jaz! To kar sem doma sem jaz in zakaj si moram dat nekaj na glavo, da grem v svet?! Dala sem jo dol in še isti dan sva šla s fantom ven v kljub Vrhniških študentov in to je bilo to. Seveda mi je bilo malo čudno in nisem vedela kako bodo ostali reagirali ampak ni bilo nič posebnega. In od takrat nimam nič na glavi. Nisem niti enkrat več dala nič na glavo. Juhu! :) Žal mi je edino da se to ni zgodilo že prej. Sploh, ker sem hodila na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo bi si to tam lahko komot privoščila :)
In sedaj sem poročena, imam dve leti starega sinčka in nimam občutka, da bi bila zaradi alopecije kdaj prikrajšana. Vsaj pri teh rečeh kot so ljubezen, družina in prijatelstvo kar pa je na koncu najpomembnejše. Morda pri kakšnih zadevah, ampak nimam nič proti temu da se moram za kakšne stvari bolj potruditi. Je potem občutek pri uspehu toliko boljši :)
That's me! :)

                                                         Photo by: Jaka Koren